Naj začnem ta vpis z verzom oziroma delom ene zelo znane pesmi skupine Bon Jovi: It`s a bitch, yeah life`s a roller coster ride, the ups and downs will make you scream somtimes….
Za prave Bon Jovi fane ne bo težko ugotoviti o kateri pesmi je govora, pa tudi ostali ste jo gotovo že slišali, saj je pesem bila svoj čas zelo velik hit. Tako da bom malo “hudoben” pa Vam naslova ne bom povedal, sicer pa to za sam moj vpis v tem trenutku tako ali tako ni tako pomembno, to je samo asociacija, ki je na nek način vplivala na to, da sem začel pisat ta prispevek… No res pa je, da mi ta pesem v tem trenutku tudi prihaja iz zvočnikov mojega PC. Pa dovolj, vrnimo oziroma lotimo se teme!
Tudi jaz, tako kot vsi ostali imam svoj dobre in svoje slabe dneve. Tudi jaz imam dneve, ko se mi zdi, da bi lahko segel do neba in iz njega odtrgal najlepšo zvezdo in dneve, ko imam občutek, da sem manjši od najmanjšega paramecija…. To je nekaj čisto normalnega, verjamem da je tako pri vsakem izmed nas, torej tudi pri vsakem, ki sedaj bere ta vpis.
Pa poglejmo kakšen sem, ko sem na tleh. Čisto nasprotje tega kar sem ponavadi. Za sebe trdim, da sem po naravi optimist, po naravi človek, ki v vsaki slabi stvari išče (in ponavadi tudi najde) nekaj dobrega, a ko sem na tleh se mi dogaja ravno obratno. Saj res, da v življenju nimam ravno sreče, a na srečo tudi nimam (pretirane!) smole… Pa vseeno ko imam črn dan, je črn v celoti. OK, tudi to ni nič nenavadnega ne?
Kaj je pa po tem sploh tisto, o čemer bi rad v tem vpisu pisal, oziroma česar ne razumem? Pri meni je tako, ko padem v neko večjo krizo, ki se lahko včasih vleče tudi po nekaj dni, je za izhod iz le te potrebno predvsem to, da zadeve razčistim v svoji glavi… Ko mi to enkrat uspe, šele takrat vidim in opazim, da je škoda vsake minute, kaj minute sekunde, katero sem preživel v bediranju zaradi v večini primerov (ne)pomembnih stvari…
Po tem razmisleku ponavadi ugotovim tudi to, da čeprav nimam absolutne oblasti nad vsem kar me večkrat iztiri, pa v večini primerov lahko stvari sam izboljšam oziroma popravim. Res je, da mogoče ne morem spremeniti tega, da si ne morem kupit čevljev za 400 €, lahko pa si izberem druge, ki mi bodo cenovno dosegljivi in me bodo prav tako osrečili. Preden bo kdo rekel: “Ta ni normalen, če se sekira zaradi takih stvari.” naj povem, da so ti čevlji samo metafora, s katero želim povedati, da v življenju pri večini slabih stvari, za katere nam zgleda da ni izhoda iz njih, obstaja neka druga alternativa. Ali če povem drugače, če so zaprta vrata, se bo nekje odprlo okno! Če pa ne, pa se bodo morda odprla katera druga vrata (ali okno), ki vodita prav tako v boljši jutri.
No in po razmisleku o katerem sem prej govoril, ponavadi ugotovim ravno to. Prav nenavadno je, kako hitro se lahko moje razpoloženje in pogled na svet kot celoto, kot tudi moj mali svet popolnoma spremeni. Saj ne trdim, da se na enkrat počutim kot najsrečnejši človek na svetu, ali če se izrazim metaforično, da si lahko grem na enkrat kupit tiste čevlje za 400 €, definitivno pa imam vsaj v tistem trenutku (in po tem naprej, dokler ne nastopi nova kriza ali nov spust) občutek, da sem s pozitivnim razmišljanjem sposoben premagati vse oziroma vsakogar! In to me po tem drži včasih nekaj dni, včasih pa tudi nekaj mesecev…dokler nekega (ponavadi temnega in hladnega) dne spet ne pride tisti občutek, da sem sam proti vsem, da imam najbolj nesrečno usodo na svetu, ali pa vsaj v Sloveniji 
. Tega pa po tem več ne razumem….zakaj se mi to zgodi? Zakaj to dopuščam, čeprav na koncu vedno ugotovim, da mi to ni prineslo ničesar, odneslo pa mi je nekaj trenutkov, ur, dni ali celo tednov, ki se ne bodo več nikoli vrnili, jaz pa sem jih zapravil s tem, ko sem se “sam sebi smilil” dokler nisem šel sam sebi že krepko na živce?
. Tega pa po tem več ne razumem….zakaj se mi to zgodi? Zakaj to dopuščam, čeprav na koncu vedno ugotovim, da mi to ni prineslo ničesar, odneslo pa mi je nekaj trenutkov, ur, dni ali celo tednov, ki se ne bodo več nikoli vrnili, jaz pa sem jih zapravil s tem, ko sem se “sam sebi smilil” dokler nisem šel sam sebi že krepko na živce?
Ne pričakujem, da mi bo kdo dal na to odgovor, oziroma da ga bom sam odkril, saj mislim da če bi mi to uspelo, da bi hitro bil med pametnejšimi (in tudi bogatejšimi ) ljudmi na tem svetu. Je pač že tako, da je to del same »vožnje« življenja, da se moramo tu pa tam kdaj znajti tudi na tleh in zakričati, da bi lahko spet sledil vzpon.. V končni fazi že teorija poslovnih ciklov uči, da po vsaki ekonomski rasti pride padec. Tako da bom se moral s tem tako jaz, kot vsi ostali ki se morda sprašujete podobno kot jaz enostavno sprijaznit.
Pomembno je samo to, da se zavedam, da vsaka minuta, ki mine v neki slabi volji, v nekem »badu« mine za zmeraj… Več kot je takšnih minut, manj bo onih dobrih. Pomembno je tudi, da se zavedam da je dejansko vse v glavi, kot radi rečemo, če bom se trudil bit v glavi pozitiven, bo tudi moja okolica in s tem moje celotno življenje do mene bolj pozitivno. O tem na zelo zanimiv način govori film The secret, ogled katerega priporočam vsem. Sam sem si ga ogledal že nekajkrat, pa čeprav ne morem rečt, da se v celoti strinjam oz da v celoti verjamem vsemu kar so tam povedali, pa je osnovna ideja gotovo resnična. Zakon privlačnosti. Negativno razmišljanje privlači še več negativnega, pozitivno razmišljanje privlači pozitivne stvari….
Tako, tudi s tem vpisom sem na nek način premagal to »depresijo« v kateri sem se znašel v zadnjih nekaj dneh. Če bodo tukaj napisane besede pomagale še komu drugemu super, če pa ne, pa glavno da grem jaz z jadri obrnjenimi v pravo (pozitivno!) smer naprej… Upam, da bo to potovanje trajalo čim dlje, čeprav na podlagi preteklih izkušenj vem, da bo slej kot prej verjetno spet prišel kak padec…. A tako pač žal je.
Do naslednjega vpisa… Obilo dobre volje, čim manj kriz in predvsem veliko pozitivnega razmišljanja!
